Tema za leto 2025

 

Tema 24. izvedbe Evropskega tedna mobilnosti je »Mobilnost za vse«

Vsi imamo pravico do trajnostnih prevozov – ne glede na finančne zmožnosti, lokacijo, spol, starost ali telesne sposobnosti. Med nami se veliko ljudi sooča z visokimi stroški opravljanja osnovnih poti ali pomanjkanjem ustreznih prevoznih možnosti, kar omejuje njihov dostop do delovnih mest, izobraževanja, zdravstvenih storitev in drugih ključnih dejavnosti. Ta pojav imenujemo prevozna revščina.
V letu 2025 EVROPSKI TEDEN MOBILNOSTI vabi k izvedbi akcij, s katerimi ustvarjamo dostopne, vključujoče in varne prevozne storitve za vse!

Kako opredelimo prevozno revščino?

»Prevozna revščina je pojav, ko posameznik ali gospodinjstvo nima ustreznega prevoza do zanj ključnih storitev in dejavnosti ali si ga težko privošči.«  (Vir: Prevozna revščina v Sloveniji, 2025)

Prevozna revščina pomeni, da nekdo nima dostopa do ustreznega prevoza – bodisi zaradi pomanjkanja denarja, prevelike oddaljenosti, slabe infrastrukture ali družbenih okoliščin. Najbolj prizadene ranljive skupine, kot so ljudje z nizkimi dohodki, starejši, invalidi, ženske, begunci, migranti in prebivalci oddaljenih podeželskih krajev. Ker nimajo ustreznega prevoza, težje pridejo do službe, zdravnika ali trgovine, kar vpliva na njihovo vsakdanje življenje in možnosti za vključevanje v družbo.

Evropska komisija prevozno revščino opredeljuje z vidika treh dimenzij: razpoložljivost, prostorska dostopnost in cenovna dostopnost (Vir: Transport poverty: definitions, indicators, determinants, and mitigation strategies):

· Razpoložljivost pomeni, koliko prevoznih možnosti je na voljo. Če javni prevoz ni dovolj pogost ali so razdalje do postajališč velike, so ljudje brez avtomobila v slabšem položaju. Ključno je, da so poti za pešce in kolesarje varne ter da je infrastruktura prilagojena različnim oblikam mobilnosti.

· Prostorska dostopnost se nanaša na bližino osnovnih storitev, kot so šola, zdravnik in trgovina. Ljudje brez dostopa do prevoza se težje vključujejo v družbo. Na primer, starejša oseba brez avta na območju brez rednega javnega prevoza, je bolj ali manj odvisna od pomoči drugih.

· Cenovna dostopnost pomeni, ali si lahko ljudje sploh privoščijo prevoz. Če velik del dohodka namenijo gorivu, vzdrževanju vozila ali nakupu vozovnic, jim zmanjka denarja za druge nujne potrebe. Včasih se zaradi visokih stroškov prevozu celo odpovejo, kar omejuje njihov dostop do službe ali zdravnika.

Prevozna revščina tako vpliva na enakost in socialno vključenost, zato je pomembno, da so trajnostne prevozne rešitve dostopne vsem.

Najboljši ukrep je učinkovit in vsem dostopen javni prevoz

Dostopen javni prevoz je eden ključnih načinov za zmanjšanje prevozne revščine in izboljšanje kakovosti življenja prebivalcev. Zanesljiv, udoben, cenovno dostopen in pogost javni prevoz prispeva k zmanjšanju uporabe osebnih vozil, s tem pa tudi k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in drugih onesnaževal. Obenem dostopen javni prevoz omogoča večjemu številu ljudi nemoten dostop do delovnih mest, izobraževanja, zdravstvenih storitev ter socialne mreže, kar prispeva k večji socialni vključenosti in enakosti. Posebno pomemben je za ranljive skupine – starejše, brezposelne, begunce, otroke, dijake in študente.

Vloga občin pri ukrepanju za zmanjševanje prevozne revščine

Občine imajo ključno vlogo pri reševanju prevozne revščine, saj najbolje poznajo potrebe prebivalcev v lokalnem okolju. Mnoge občine že danes omogočajo prevoze na klic, zlasti za starejše in tiste, ki živijo na območjih, kjer avtobus ne vozi.

A potrebe prebivalcev in prebivalk pogosto presegajo njihove zmožnosti, zato je pomembno, da lokalne skupnosti, prevozniki, socialne službe, nevladne organizacije in podjetja sodelujejo ter skupaj iščejo rešitve.

Povezane skupnosti se tudi lažje prilagajajo spremembam. Občine lahko pri tem izkoristijo pomoč države in EU.

Dobro zasnovani sistemi mobilnosti koristijo vsem. Premišljeno načrtovane storitve, vozila, infrastruktura in komunikacija pomagajo vsem uporabnikom, zlasti tistim s telesnimi, senzoričnimi ali kognitivnimi omejitvami. 

· Brez fizičnih ovir: Poskrbite, da bodo vozila v sistemu mobilnosti dostopna vsem. To vključuje javni prevoz, storitve prevoza na zahtevo, prevoze »od vrat do vrat« in sopotništvo. Enako velja za postaje, postajališča, večmodalna vozlišča, pločnike, kolesarske poti in drugo prometno infrastrukturo. Skupaj s predstavniki ranljivih skupin razmislite o klančinah, teksturi tal, oznakah, razsvetljavi, površinah, dimenzijah in odvodnjavanju.

· Jasna komunikacija: Uporabljajte preprosto in razumljivo prometno signalizacijo, oznake poti, vozne rede in sisteme za načrtovanje poti. Izogibajte se preveč podrobnim prometnim znakom, ki so lahko za nekatere ljudi težko razumljivi. Poskrbite za ljudi s senzoričnimi in kognitivnimi motnjami. Uporabljajte jasne, preproste in konsistentne simbole in jezik.

· Dostopnost v digitalni obliki: Omogočite uporabnikom prijazna digitalna orodja za nakup vozovnic, načrtovanje poti in zagotavljanje aktualnih informacij. Zaradi večje varnosti poskrbite, da bodo digitalne storitve skladne z uredbo o varstvu podatkov (GDPR). Zagotovite osebno pomoč uporabnikom, da se izognete digitalni izključenosti nekaterih družbenih skupin. Osebno mobilnostno svetovanje je storitev, kjer svetovalci pomagajo skupinam, ki težje dostopajo do informacij o trajnostnih oblikah prevoza. Cilj je zmanjšati informacijsko vrzel in postopoma spreminjati potovalne navade.

Da je sistem mobilnosti resnično vključujoč, mora omogočati raznolike, zanesljive in cenovno dostopne možnosti prevoza za vse skupine prebivalstva. 

· Raznolikost: Za večjo dostopnost zagotovite raznolikost prevoznih storitev in načinov prevoza ter nemotene povezave. Ugotovite, kaj je najprimernejše za vaše lokalne razmere, pa naj gre za gosto naseljena mestna območja ali odročna območja z razpršeno poselitvijo, ter raziščite, kako se lahko različne možnosti mobilnosti med seboj dopolnjujejo, da izboljšate razpoložljivost in pokritost ter zmanjšate prevozno revščino. 

· Povežite javni prevoz po rednih progah, deljene storitve, možnosti prevoza na klic in prevoza »od vrat do vrat«. Spodbujajte sopotništvo in uredite P&R parkirišča in vzpostavite prostor za dogovarjanje med lokalnim prebivalstvom za skupne vožnje v službo, trgovino ali v mesto. Združujte šolske prevoze z javnimi prevozi in omogočite, da jih koristijo še drugi prebivalci podeželja. Spodbujajte hojo in kolesarjenje na krajše razdalje. Zagotovite zanesljive storitve za različne mobilnostne potrebe ter jasne in aktualne informacije, da bodo ljudje lahko izbrali najbolj učinkovite in trajnostne možnosti potovanja. 

· Ohranjanje cenovne dostopnosti: Preučite, preizkusite in implementirajte različne ukrepe za zagotavljanje enakega dostopa do mobilnosti in zmanjšanje ekonomskega bremena za posameznike in družine. Okrepite sodelovanje med javnimi organi in ponudniki mobilnostnih storitev, da spodbudite solidarnostne cene, finančne spodbude, subvencije in popuste, vzpostavite mobilnostne sklade, omogočite skupnostni zakup (leasing) koles in podobne programe. Spremljajte izvajanje Socialnega sklada za podnebje, ki bo podpiral in spodbujal inovativne lokalne rešitve za trajnostno mobilnost.

Izkušnje z mobilnostjo se v različnih skupinah razlikujejo. Z vključevanjem vseh deležnikov lahko zagotovimo rešitve, ki upoštevajo dejanske potrebe skupnosti. Z upoštevanjem različnih družbenih in kulturnih norm in navad boste zagotovili, da bodo storitve, rešitve in možnosti na področju trajnostne mobilnosti privlačne in sprejemljive za vse.

· Lokalni kontekst, lokalne potrebe: Vključujoče pristopajte k sodelovanju, posvetovanju, soustvarjanju in načrtovanju ter tako spodbujajte bolj vključujoče rešitve na področju mobilnosti. Upoštevajte, da so lokalna društva, četrtne skupnosti ter druga organizirana civilnodružbena in skupnostna združenja zavezniki javnih ustanov in ponudnikov mobilnostnih storitev pri odpravljanju prevozne revščine in ranljivosti v prometu.

Mobilnost se ne sme ustaviti na mejah občin in regij. Z učinkovitim sodelovanjem med različnimi geografskimi območji je mogoče zagotoviti nemoten prevoz za vse.

· Združevanje prizadevanj: Prizadevajte si za sodelovanje med malimi mesti, regijami in sosednjimi upravnimi območji in se tako sproti odzivajte na mobilnostne potrebe ljudi. Da bi kar najbolje izkoristili vire in rešitve, preučite vzorce mobilnosti ter lokacije in razpoložljivost storitev tudi onkraj posameznih upravnih območij.

· Funkcionalna mestna in širša območja: Za vzpostavitev trdnejših in odpornejših sistemov načrtujte in upravljajte sisteme mobilnosti z vidika funkcionalnih mestnih območij. Prednostno spodbujajte integracijo multimodalnosti ter infrastrukture za učinkovito povezovanje mestnih središč in obmestnih ter zalednih območij. Ne pozabite poleg vsakodnevne poti na delo analizirati tudi širših vzorcev mobilnosti, zlasti kompleksnih poti, povezanih s skrbstvenimi obveznostmi. Na ta način boste zagotovili, da bodo potrebe prebivalcev podeželja in manjših skupnosti ustrezno upoštevane in vključene.

Kaj je Socialni sklad za podnebje

Na ravni Evropske unije je prevozna revščina pridobila na pomenu šele v zadnjih letih, ko so jo vključili v pomembne politične dokumente, kot je uredba o Socialnem skladu za podnebje. Socialni sklad za podnebje je ustanovljen zato, da države članice pomagajo ranljivim skupinam prebivalstva pri soočanju z višjimi stroški energije in prevoza, ki jih prinašajo podnebne politike (na primer višje cene goriva zaradi dodatnih okoljskih dajatev).