
Namen delavnice je bil spodbuditi realizacijo predloga državnih in zmogljivih kolesarskih povezav v Ljubljanski urbani regiji (LUR) iz Koncepta Ljubljanskega potniškega vozlišča, s katerim se je vlada seznanila v začetku marca.
Slika 1: Omrežje državnih in hitrih kolesarskih povezav (obseg omrežja in poteki povezav so informativni in se lahko v podrobnejših fazah načrtovanja ter upoštevajoč zasnovo kolesarskega omrežja v RPP LUR prilagodijo) (vir: Vladna gradiva v obravnavi)
V uvodu so predstavniki MOPE predstavili svojo analizo strateških in zakonodajnih dokumentov na področju prometa in prostora, kateri določajo vzpostavitev kolesarskih povezav, a so izpostavili, da varnega, zveznega, udobnega in privlačnega kolesarskega omrežja, ki bi povezal zaledne občine z Ljubljano v LUR-u, trenutno še ni. Nato sta gostujoča predavatelja Chris Bruntlett z Nizozemske ambasade za kolesarjenje in Herbert Tiemens iz Mesta Utrecht predstavila dobre prakse z Nizozemske.
Predstavitve so na voljo tukaj:
1. Uvodna predstavitev, Gregor Steklačič in Tadej Žaucer, MOPE
2. Cycling for Everyone, Chris Bruntlett, Dutch Cycling Embassy
3. Regional Cycling in Utrecht, Herbert Tiemens, City of Utrecht
V nadaljevanju so udeleženci iz različnih institucij (MOPE, MZI, DRSI, MOL, RRA LUR, LKM, IPOP in ostali strokovnjaki) tekom razprave izpostavili sledeča razmišljanja:
a. Nujno je treba doseči spremembo političnega pogleda na kolesarjenje. Ključnim odločevalcem kolesarjenje še vedno ne predstavlja del prometnega sistema za dnevne poti na delo, šolo, po opravkih … Zagotovljene površine za aktivno mobilnost bi morale biti definirane kot javni interes.
b. Delitev področja kolesarjenja med različne resorje je grožnja sistemskemu načrtovanju kolesarskih povezav. Ministrstvo za infrastrukturo (MZI) in Direkcija RS za infrastrukturo (DRSI) imata pristojnost za načrtovanje državnih kolesarskih povezav in po mnenju udeležencev razprave morata prevzeti odgovornost tudi za implementacijo. Ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP) je pristojno za prostorsko načrtovanje, vendar po mnenju udeležencev razprave, nima enakega pogleda do celovitega umeščanja kolesarskih povezav. Pristojnost za gradnjo infrastrukture in vodenje (»leadership«) pa sta lahko dva različna nivoja. Za vodilno vlogo (»leadership«) je lahko zadolžen nekdo drug, ki ima visoko stopnjo motivacije (npr. MOPE ali Regionalni centri mobilnosti). Po mnenju dela udeležencev bi moral pobudo prevzeti MNVP, saj je pristojno za državno in občinsko prostorsko načrtovanje. Vendar ni jasno določeno, kdo umešča regionalne kolesarske povezave? Ker je poseljenost razpršena, potrebujemo celostno načrtovanje prometnih koridorjev (v primeru načrtovanja regijsko pomembnih projektov zagotovitev infrastrukture za vse prometne načine, tudi kolesarjenje) in vključevanje občin v državne prostorske načrte. Državni in lokalni nivo morata usklajevati aktivnosti, kot tudi resorji med sabo. Potrebujemo platformo za usklajevanje. Prostorsko načrtovanje ne sme biti ovira, temveč orodje. V naši kulturi pogrešamo k ciljem usmerjeno mišljenje – kako učinkovito upravljati promet. Ob umeščanju železnice in/ali ceste je treba preveriti potrebo po in možnosti za kolesarsko povezavo in navezave na vozlišča javnega potniškega prometa. Tudi javno mnenje je treba nasloviti in upoštevati. »Država« mora prioritetno reševati in pozivati deležnike, da z državo sodelujejo. Država sofinancira razpise, pozive in projekte tovrstne narave in bi morala tudi podpreti lokalne deležnike ob komunikaciji z javnostjo v primeru izzivov umeščanja kolesarskih povezav v prostor itd.
c. Izziv udeleženci razprave vidijo v razkoraku med državnim strateškim načrtovanjem in lokalnim podrobnim načrtovanjem prostora. Načrtovanje kolesarskih povezav trenutno predstavlja dodatno delo/breme za investitorja. Načrtovalci prostora pa se ne želijo ukvarjati z izzivi, ki so lahko vnaprej identificirani in vnaprej regulirani oz. rešeni.
d. Trenutno je v Sloveniji večino projektov gradnje kolesarske infrastrukture povezanih s sofinanciranjem s strani evropskih skladov in virov Sklada za podnebne spremembe. Zaradi tega prihaja do investicijskih valov ter posledično izzivov pri pripravi kakovostnih projektov in njihovi realizaciji v kratkih rokih. Zaradi zanašanja na finančne vire EU imamo velik izziv, da nimamo sistemskih virov za srednje in dolgoročno načrtovanje kolesarskih povezav. Zagotoviti je treba vire za pripravo medobčinskih projektov.
e. Na ravni regij MOPE sofinancira Regionalne centre mobilnosti (RCM) v sklopu regionalnih razvojnih agencij (RRA), ki predstavljajo vez med državno in lokalnimi skupnostmi in bi lahko koordinirali pripravo projektov na ravni regije. Mnenje RRA-jev je, da so še vedno odvisni od županov, ki so njihovi ključni deležniki. Le-ti pa ne zaznajo vedno vseh prednosti kolesarskih povezav preko meje občine. Cilj mehanizma Dogovori za razvoj regij (DRR) je povezljivost regij, vendar župani ne želijo prevzeti odgovornosti za načrtovanje investicij, ki presegajo njihovo ozemlje in tudi ne morejo upravičevati kritja stroškov v sosednji občini. Prav tako so lokalni projekti odvisni od sofinanciranja, sredstva iz DRR so usmerjena na državno kolesarsko omrežje, kar vodi MZI. Seveda imajo občine tudi ostale projekte, vendar imajo omejen vir financiranja, zato morajo slediti prioritetam/sofinanciranju. So RCM-ji morda lahko vezni člen med državno in lokalno ravnjo?
f. Podobne izzive imajo tudi na Nizozemskem. Tudi tam niso vse občine zainteresirane za razvoj regionalnih kolesarskih povezav, a se to lahko rešuje z intervencijo regije, ki pristopi k načrtovanju regijsko pomembnih projektov. V njihovem primeru država kolesarske infrastrukture ne določa s predpisi (razen označevanja, ki so bila edina sprememba zakonodaje v zadnjih letih), uporabljajo nacionalne smernice. V zadnjih letih imajo pri umeščanju več izzivov zaradi strožjih zahtev zagovornikov okolja in narave, a so kot država znani po usklajevanju in sklepanju dobrih kompromisov. Npr. servisne ceste se gradijo vzdolž železnice, zato se mnogokrat delijo stroški. Ko npr. železniški most potrebuje prenovo, mesto pa bi želelo imeti vzdolž kolesarsko povezavo, most potrebuje evakuacijsko pot v primeru nesreč in ta pot lahko v ostalem času služi kot kolesarka povezava. Seveda je potrebno sodelovanje, vendar se s pravo komunikacijo lahko marsikaj reši. Na Nizozemskem je gradnja kolesarskih povezav ob železnici pogosta praksa.
g. Za novosti, kot so »hitro« električno kolo (pomoč motorja do 40 km/h), so določena pravila v Sloveniji nerealistična: formalno bi morali voziti po cesti, a so tam hitrosti motoriziranega prometa prevelike, zato se uporabniki hitrih električnih koles raje vozijo po kolesarskih površinah, kjer ogrožajo počasnejše kolesarje. Na Nizozemskem pilotno testirajo omejitev hitrosti hitrih koles na kolesarskih površinah na 25km/h. Lastnikom »hitrih« električnih koles lahko izdajo dovoljenje za vožnjo po kolesarskih površinah z omejitvijo ter imajo tudi možnost nadzora (registracija, identifikacija lastnika).
Ob zaključku strokovnega posveta so udeleženci posveta in razprave odšli s skupnim mnenjem, da moramo najti rešitve na prej omenjene izzive in izboljšati pogoje za načrtovanje in umeščanje hitrih medobčinskih kolesarskih povezav v Sloveniji.
Skica 2: Potencial za vzpostavitev zmogljivih kolesarskih povezav v Ljubljanski urbani regiji po prioritetah (Vir: Ciljni raziskovalni projekt Izdelava modela kolesarskih povezav po namenu uporabe)
Dan zatem, 26. marca 2025, je v Centru Rog v Ljubljani v organizaciji Veleposlaništva Kraljevine Nizozemske v Sloveniji, IPoP – Inštituta za politike prostora in Ministrstva za okolje, podnebje in energijo potekala še konferenca Fast Forward Towards Sustainable and Friendly Mobility – Accelerating the Transformation of Public Transport. Namen dogodka je bil izmenjava znanja in izkušenj med Slovenijo in Nizozemsko na področju organizacije, komunikacije in digitalizacije javnega potniškega prometa ter načrtovanja učinkovitega večmodalnega potniškega prometa, kar je temelj trajnostne mobilnosti. Več o dogodku lahko preberete TUKAJ.
Avtor slike: Andrej Klemenc